Nauk 9/3

Učimo se z Jakobom (učbenik str. 19-24)

Stavki, povzetki.

Velikrat se zdi, da živimo sami, brez Boga in je vse odvisno samo od nas. Bog je del našega življenja tudi, če ga ne imenujemo.

Vsega svojega življenja ne moremo nadzorovati. Veliko ljudi živi tako, kakor, da Boga ni. To je napuh življenja. Zato se učimo velik del življenja izročati v Božje roke.

Z bližnjimi nikoli ne smemo ravnati kot s stvarmi. Kadar drugega gledamo samo preko svojih potreb iz človeka naredimo stvar.

Bog nas uči, kako spoštovati druge ljudi. To je naredil tako, da je živel z nami in pokazal kaj se zgodi, če si popolnoma nemočen. Spoštovanje je zato dar od Boga.

Vodilo vseh naših odnosov je spoštovanje. Tako v zakonu, kot v družini je pomembno, da je med nami spoštovanje.

Zgodba o Jakobu je zgodba o vsakdanjih stvareh v življenju. To zgodobo lahko razumemo kot poročilo o življenju Jakoba ali pa v prenesenem pomenu – kaj se v naših odnosih vedno dogaja.

Domača naloga:

Pomislim na enega ubogaga človeka in premislim, kako bi mu lahko pomagal (ne z denarjem). Če ne želiš, da se objavi na splnetni strani to dopiši. Pošlji do sobote zvečer.

Opozorimo starše na srečanje 14. 10. zvečer.

Preberi lekcijo v učbeniku do konca. (str 19-24).

Ne pozabi na to, da je sodelovanje in lepo obnašanje pri verouku stvar spoštovanja do vseh.

DOMAČE NALOGE:

Poznam eno gospo, ki je res zelo boga. Ima čez 80 let, velike težave z nogami in živi sama. Kljub temu da komaj hodi in ima grozne bolečine, si vse sama naredi, pa še za bolno sosedo vsak dan poskrbi. Nima denarja, le zelo skromno pokojnino, a nikoli ne joče. Pridno šiva, da si zasluži toliko, da se prebije skozi mesec. V sebi ima tako vero v Boga in voljo do življenja, da jo prav občudujem. Nekateri imajo vse, pa jočejo. Ona nima skoraj nič, pa se nikoli ne smili sama sebi, ne tarna in vzdihuje. Zaupa v Boga in ga prosi, da ji pomaga. Ta gospa najbolj pogreša družbo, želi se pogovarjat z drugimi, muči jo osamljenost. Zato jo rada večkrat obiščem. Veliko se pogovarjava, včasih si narediva šnite, naučila me je šivati. Dala mi je ogromno življenjskih modrosti in praktičnega znanja, jaz njej pa lahko dam samo moj čas. Skupaj sva obe zelo srečni. Rada jo imam!


Jaz največ pomagam mojemu nonotu. Je invalid. Večino dneva je v hiši. Živi spodaj, mi smo pa zgoraj. Ko pridem iz šole, grem najprej k njemu in je zelo vesel. Ko ga stisnem, začne zmeraj kar jokat. Rad posluša, če mu povem kaj novega ali lepega. Potem skupaj rešujeva križanke. Ponavadi se z njim zamotim dolgo, ker mi je zelo lepo. Pravi mi o življenju v nekoč, njegovem otroštvu, kako je bilo v vojski… Je zelo zanimivo ga poslušat. Rad mu pomagam, mu kaj prinesem ali naredim. Čez dan sem dostikrat z njim in vsak večer preden grem spat ga grem pozdravit. Sem vesel, ker vidim, da je z mano srečen.



Spominjam se moža srednjih let, ki sem ga vedno srečeval v ulici blizu našega samostana. Ime mu je bilo Frenk. Postopal je po ulici in prosjačil mimoidoče. Bil je zasvojen z alkoholom, vedno umazan a vseeno veseljak. Včasih ga je alkohol tako spremenil, da je bil nekoliko vsiljiv, posebno do žensk, ki jim je izrekel kakšne grde opazke. Ko sem prišel mimo, me je vedno vprašal. “A maste kej drubiža?” Sem mu vedno odgovoril, ne Frenk… s sabo mam sam “tadebu” dnar. Smejala sva se, ker sva oba vedela, da nimam veliko denarja, karkoli pa imam, pa ne morem kar razdeljevati okoli, saj nimam lastnih dohodkov. Frenk je vedno odgovoril, “prou župnik!” Je bilo pa to vedno izhodišče za pogovor. Če se mi ni kam mudilo, sva se vedno pogovarjala, včasih tudi četrte ali pol ure. Pripovedoval mi je o svojem življenju, o tem, kako je doživljal svojo družino, službo in kakšne talente ima in kako je vse propadlo, da je pristal na ulici. Vse mu je uzel alkohol. Preveč alkoholnih pijač je popil že, ko je bil še med svojimi v družini. Alkohol je medtem uničil njegovo družino, on pa tega ni niti opazil. Sedaj, ko je zvedel, da je alkhol uničil vse, kar ima rad, mu vzel družino in službo, pa mu je zmanjkalo moči, da bi si to priporil spet nazaj. Tako je bil ujet na ulici in čakal, če mu bo kdo kaj dal. Zbrani denar je porabil za alkoholne pijače, jedel je brezplačno hrano v javni kuhinji, umival se je enkrat na teden, ko so mu to omogočili patri kapucini. Bal se je tudi drugih beračev. Če je stopil na njihovo ulico so ga pretepli, saj je vsak berač zadolžen za svojo ulico. Spal je v hodniku neke hiše, pokrit s kartonasto embalažo. Alkohol ga je naredil tako neugnanega, da ga nihče ni mogel sprejeti, ker je delal same težave. V hiši je spal samo, ko je bil v zaporu.

Ne vem ali je Frenk še živ. Že dolgo ga nisem videl. Ko je bil tam mu nisem mogel pomagati drugače kot tako, da sem mu daroval to, kar sem imel – nekaj svojega časa. Ti pogovori so bili lepi in so mi ostali v spominu. Naučil sem se, da ima vsak človek v sebi veliko bogastvo in mnoge talente a če ne pridejo do izraza in če so skriti zaradi zasvojenosti nam tudi darovi in talenti nič ne pomagajo. Zato se je dobro truditi za plemenito, urejeno življenje. [p. Bogdan R.]


Če bi poznala nekoga ubogega, bi ga obiskala in se z njim pogovorila. Poskušala bi mu prisluhniti in z njim deliti bolečino. Velikokrat že sam pogovor pomaga. Če ne bi imel hrane ali oblek, pa bi mu jih pomagala pridobiti. Poiskala bi osebe, ki bi mu lahko pomagale najti stanovanje in službo, da bi se lahko ponovno postavil na svoje noge. Da je ubog je lahko le splet okoliščin ali nesreče. Mislim, da ni pametno človeku takoj podati različnih nasvetov, saj ga lahko porinemo v še večjo stisko, ker bo dobil občutek nesposobnosti. 


Poznam  starejšega človeka, ki živi sam, v majhni hiši, na Banjški planoti. Prvi sosedje so zelo oddaljeni. Večkrat ga obiščemo, ga povabimo na obisk in mu iz trgovine prinesemo kakšen priboljšek. Razmišljal sem, da bi mu lahko pomagal še pri košnji trave, pripravi drv in drugih hišnih opravilih.


V našem bloku živijo predvsem starejši ljudje.Največkrat jim pomagam tako,da jim pridržim vhodna vrata bloka ali pa,da jim pomagam nesti nakupovalno torbo do njihovih vrat.Vedno se mi zahvalijo in mi kdaj dajo tudi priboljšek.Rad pomagam ljudem,ki rabijo pomoč.


Če bi poznal človeka , ki ima težave z nogami bi mu lahko seveda pridržal vrata, mu pomagal do dvigala,če bi imel manjše težave bi mu lahko pomagal po stopnicah, čez prehod za pešce ali pa samo do točke kjer si želi priti.Če bi rabil kaj iz trgovine bi mu lahko prinesel… 


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s